1. del: vojna je zlo

V Beli Krajini že pet let divja vojna med imigrantkongom in ameriškimi marinci, ki želijo v to slovensko pokrajino vrniti luč svobode. Naš novinar se je pridružil vodu marincev, ki so stacionirani na obmejnem območju, in bijejo srdit boj z imigranti.

Gozdovi Bele Krajine, 27. maj, 2019. Popolna tišina, ki jo občasno preseka oddaljen odmev granat in hrumeče gromenje reaktivnih motorjev.

In vonj po strahu, ki ga pozna vsak marinec. Strah smrdi po napalmu in ožganem človeškem mesu. In vonjaš ga povsod – v zraku, v oblačilih, v laseh, v drevesih. Tudi voda ima okus po strahu.

Samo v zadnjih treh dneh smo izgubili pol voda zaradi imigrantskih ostrostrelcev. En strel, zavlada panika in nato zopet ta prekleta tišina. In na tleh truplo tovariša, s katerim sva še pred nekaj trenutki kramljala o življenju po Beli Krajini, o njegovemu pravkar rojenemu sinu, o ženi, s katero sta bila skupaj že od srednje šole. O ženi, ki je sedaj vdova, pa tega sploh ne ve.

Vojna je zlo, iz dobrega človeka iztrga dušo in jo na razprodaji proda hudiču. In v džunglah Bele Krajine posel cveti.

Poveljnik voda Brian Grims je svojo dušo pustil na plažah Normandije. Kot 15-letni mulc se je javil v urad za nabor v nekem od Boga pozabljenem mestecu osrednjega Kansasa. Nabornik je vedel, da je premlad, pa je kljub temu zamižal na eno oko: ”Sine, stric Sam potrebuje fante, da zbrcajo Hitlerja nazaj v Berlin. Dobrodošel v družino marincev!”

Brian Grims, 15-letni gobezdavi mulc iz Kansasa, ki je ljubil bejzbol in kavbojske filme, je 6. junija 1944 na plažah Normandije umrl. Iz vojne se je domov vrnil tih moški, ki je večino časa zrl v prazno in žvečil tobak.

Vojna je zlo.

Naslednjo soboto: pekel, pekel, povsod je pekel.

Poveljnik voda Grims. Izpod čelade je vedno zrl enak pogled v daljavo, v zenicah pa odsev padlih tovarišev iz Normandije, ki ga ne bodo zapustili nikoli.

Komentirajte

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen.


*